Spet z vami

Po enotedenskem obisku v Sloveniji sem spet nazaj v Šumperku, kjer me je podobno kot doma pričakala pomlad. Pojem doma je sicer postal tako kot moj občutek za čas nevarno relativen. Ko človek takole živi razpet (z malo ali veliko začetnico) med dvema okoljema, se zdi, kot da je dogajanje v enem izmed njiju neskončno daleč v prostoru in času. Pa gre le za enajst urno vožnjo z vlakom, ducat neznanih obrazov sopotnikov, ki sedijo nasproti in nekaj ujetih dialogov med njimi. Vseeno se mi zdi, da je že dolgo tega, kar je Ljubljana gostila Noama Chomskega, od kar smo odigrali partijo Munchkina in kako sva s Petrom skušala v BTC-ju med gorskimi kolesi in rolerji najti par tekaških smuči.

Neverjetno je, kako hitro nekatere se nekatere banalne stvari človeku hitro prirastejo k srcu. Ob vrnitvi na Češko sem se tako presenetljivo razveselila zrjavelega kioska na železniški prodaji v Břeclavu in pogleda na napolitanke Tatranka. Saj ne, da bi te napolitanke ravno oboževala, ampak morda so kanček bolj prijetno domače od avstrijskih avtomatov z Marsi, ki jih je sicer polna tudi ljubljanska postaja. Sicer pa, saj se vsi spomnijamo tudi Čipi čipsa s prijetno nostalgijo.

V moji odsotnosti se je doma, kjer koli že je, ni zgodilo kaj bistvenega. Največji dogodek je bila seveda smrt Papeža. Tako je najbrž izgubljeno zadnje upanje, da tudi jaz kdaj postanem blažena, kljub dokazanim čudežem izvabljanja besed iz molčečih.
Prvi april pa morda utegne postati poljski državni praznik, vsaj sodeč po množicah Poljakov ki so se zgrnile nad Rim. Verjetno takega navala tam ni bilo že od takrat, ko so nad mogočni imperij prihrumeli barbari. Kot sem obveščena je ob barbarski kulturi v Evropi nekaj govoril tudi Chomsky. Ko se človek ozre naokrog uvidi, da veliki imperji še danes, kljub velikim besedam, niso sposobni širiti po svetu drugega kot orožja in avtomatov z Marsi, postane na svoje barbarske korenine naravnost ponosen. S svinjsko kračo v roki in kozarcem piva pa je moralno zmagoslavje popolno.