Kako se znajti v velikem mestu

Z Milanom se kljub slabemu vremenu odpraviva v najbljižje večje mesto, Olomouc. To je krasno mesto z bogatim centrom in obilico knjigaren. Glavni namen najine odprave je kupiti učbenik češčine. Na železniški postaji se odločiva, da se pustiva do centra pripeljati s tramvajem, ker zunaj neusmiljeno dežuje. Ta zamisel naju v hipu postavu v vlogo dveh izgubljencev s periferije, ki se znajdejo in ob tem ne znajdejo v velikem mestu.

Zakaj je tako malo postaj mestnega prometa opremljenega z zemljevidi (spet podobno velja za Ljubljano po modernizacji)? Zakaj na večini teh zemeljvidov ni mogoče ugotoviti, kam vodijo proge in kje je center mesta, ker so črke in stevike tako majhne, da jih ni mogoče brati? Kdo bi vedel. Še dobro, da v velikih mestih velja nenavadno nenapisano pravilo, da je najuporabnejša linija številka šest. Skoraj povsod številka šest vodi do vseh pomembnih lokacij in pelje skozi center. Velja za Ljubljano, Budimpešto, Uppsalo, Dresden in Olomouc. Mislim, da pravilko številke šest obrodi boljše sadove kot iskanje domačina, ki se spozna na mestne linije.

Odkrila sva super knjigarno, ki deluje pod okroljem univerze, v kateri se police šibijo pod kupi klasik sodobne literature. Že dolgo nisem videla toliko dobrih knjih na kupu. Mimogrede, prodajajo celo Halgato Ferija Lainščka. Uspelo se mi je dokopati tudi do dveh učbenikov češčine, od katerih je eden dobro zastavljen, vendar napisan za angleško govoreče in tako precej enostaven, drugi (Czech for foreigners-advanced level) pa je po nivoju primeren, vendar nekoliko socialističen. Iz obeh lahko poleg jezika izveš še kup življenjskih modrosti kot „Káva je nezdravá.“ In „ Malo žen umi organizovat.“

Kljub indoktrinaciji v takem šolskem sistemu je Milan po treh mesecih opazil moj talent za denarne posle in me progasil za skrbnico najinih financ. Prvi rezultati so že vidni, namesto mesa enkrat v vikendu jeva sojine brikete domače proizvodnje.