O družinskih ljudeh

Obstaja tip človeka, s katerim se težko strinjam, z njim shajam in ob njem obdržim mirno kri. Gre za primerke “družinskih ljudi«, predvsem moških. Opravičujem se vsem poštenim ljudem, ki imate družine, družice ali živite v komunah in plemenskih skupnostih.

Govorim o ljudeh, ki približno trikrat na dan izjavijo, kako je vaše življenje enostavno, kar nimate doma dveh majhnih otrok. Za to izjavo se ne skriva kanček zavisti, temveč očitek, da kot prvo ne skrbiš za ohranitev vrste in kot drugo, da neupravičeno živiš v razkošju. Nesrečneži z malčki ob sobotah ne morejo spati do desetih, ne morejo doma delati za računalniki, ker jim malčki začnejo zbijati po tipkovnici, morajo biti ostriženi na ježka, ker jih sicer smrkavci vlečejo za lase in tako dalje. Očividci lahko povejo, da taisti primerki da doma ne delajo absolutno nič, ker so njihove žene, ki jih strežejo na vsakem koraku, že tri leta doma na porodniškem. Poleg tega ni znamenj, da bi v življenju počeli še kaj drugega kot hodili v službo in domov ležat na kavč. Joj, kako sem pokvarjena, ob sobotah spim do desetih, doma prišem svoj blog in imam dolge lase (mimogrede, krajše kot ste me vajeni). Ne vem, kaj bodo o vsem tem porekli moji straši. Upam, da nimajo tudi oni množice dokazov o tem, kako sem jim celo otroštvo zgolj srala po glavi. V tem primeru se jim javno opravičujem za vse nevšečnosti. Če pa so slučajno komu solili pamet, to opravičilo seveda jemljem nazaj.

Sploh se mi zdi, da je vzgoja malih otrok nekam zavozila. Zanima me, kateri psiholog bo tokrat oklican za krivca (še pomnite dr. Spocka?). Ste morda tudi vi opazili, da so moderni otroci nekam dolgo tiho? Od kolegice sem pred časom slišala neko teorijo, da otroci, ki kmalu shodijo, pozno začnejo govoriti, ker bi bil prehud zalogaj za njihove možgane, da bi zmogli dve tako zahtevni stvari hkrati. Upam, da ti otroci, ko odrastejo, vsaj res zelo hitro tečejo, če že govoriti nočejo, oziroma da govorijo vsaj tri jezike, če se že nikamor ne ganejo.

Ja, ti kvaziubožci, to je resna potencialna nevarnost človeštvu. Bojim se, da se množijo kot zajci. In tik za njimi sledijo bebavo smehljajoče nesposobne tajnice in telefonistke, pred katerimi že dolgo brez uspeha svarim (sicer tukaj nanje še nisem naletela, naše tajnice so prav neverjetno učinkovite). Teroristi so po moje šele nekje na desetem mestu. Pa imajo kar svojo vojno. Vredno vsaj razmisleka.