Angelina in Banderas

Milan kljub temu, da tega ne bo hotel priznati, z dvodnevno zamudo nasede na valentinovanje in me povabi na večerjo v Opero. To je ena izmed najbolj priljubljenih restavracij v mestu, kjer se zbira srenja kvarniških kvaziintelektualcev. Tudi najina debata zavije v to smer. Začneva se prerekati, kdo si iz vidika tržne ekonomije zasluži višjo plačo, Angelina Jolie ali Antonio Banderas.

Moji argumenti podpirajo Angelino, ker nanjo pada visok odstotek moških starejših od petnajst let, med tem ko Banderas v kino pritegne pretežno najsntice med dvanajst in dvajset. Milan se z mojo teorijo ne strinja in trdi, da Angelina žensk ne zanima in je te celo ne marajo, ker jim predstavlja konkurenco, medtem ko Banderas privabi v kino tako ženske kot moške. Teorijo skuša ponazoriti s premikanjem solnice (Angeline) in svečnika (Banderasa), kozarca piva (moška publika) in skodelice kave (ženska publika). V model se vplete tudi plačilna sposobnost, starostna porazdelitev obiskovalcev in še nekaj parametrov, kar pa ne privede do soglasja.

Debata se zaključi z ugotovitvijo, da bi Anna Kurnikova še vedno pritegnila k ogledu teniškega dvoboja več ljudi kot prvi moški igralec ATP lestvice (nihče od naju se ne spomni, kdo to ta hip sploh je) in bi si po tem takem zaslužila največjo plačo. Spor ima lepo možnost, da se razvleče, ker Milan trdi, da Anna res zasluži več kot najboljši tenisači, jaz pa mislim, da ne. Vendar pametnejša kavarniška kvaziintelektualka odneha in si rajši privošči še eno kavo.