O nepremičninah

Spet se oglašam. Daljši odsotnosti botruje predvsem pridobitev nepremičnine, polovice hišice na robu mesta, ki sva jo z Milanom kupila od dveh upokojencev. Za boljše razumevanje nastale situacije je potreben podrobnejši opis tega ralho bizarnega para. Gospa Šimkova je na prvi pogled prijetna in predvsem zelo zgovorna babica drobne postave z okroglimi očali, gospod Šimek pa umirjen in tih mož, ki odklanja velike spremembe. Pri odločanju ima seveda glavno besedo gospa Šimkova, ki so jo zdravniki prepričali, da je pri njenih 74 letih skranji čas, da se umiri, opusti težke fizične aktivnosti in si poišče primerno stanovanje v bloku. Gospa je po svojem lastnem opisu medicinski fenomen, preživela je dva infarkta in zlatenico, še vedno pa trpi za bronhitisem, revmo in nekakšnim glivičnim obolenjem za nohti. Vse te bolezni in tegobe zdravi s preizkušenimi naravnimi leki: svinjsko mastjo, slivovico in orehovim oljem. Nikakor si je ne predstavljajte kot nemočno starko! Ker je za bencin in avtobus škoda denarja, vsak dan kljub infarktom in revmi prevozi 10 km s kolesom in kljub tistim gljivicam z motiko razkopava po vrtu in naklada premog. Skoraj prepričana sem, da babici prav nič ne manjka in si je vse skupaj izmislila, da bi se nekoliko smilila ljudjem.

Oba Šimkova trpita za sindromem druge svetovne vojne, ki me neskončno spominja na lastne pokojne stare starše. Nesposobna sta vreči stran še tako neuporabno stvar, vsaka stvar se jima zdi neskončno draga in imata ves čas občutek, da ju ogrožajo sosedje. Z Milanom sva bila od stare pretkanke precej mila in sva ji dovolila, da lahko svoje stvari pusti v hiši še nekaj časa po uradnem prepisu nepremičnine. Rezultat je ta, da sta upokojenca sicer odvlekla večino pohištvo in svojih stvari, ostala pa je polna podstreha in klet krame, ki naj bi tem ljudem nekoč prišla prav. To me počasi spravlja v slabo voljo. Očitno bo treba počasi pritisniti nanju.

Včeraj je Milan govoril s sosedom. Gre za fanta mojih let, ki ga Šimkova obtožuje poizkusa zastrupitve njene mačke Lucke. Zelo si je oddahnil, ko je slišal, da s Šimkovo nisva v sorodu. Imenoval jo je stara coprnica in razložil zgodbo, kako mu je gospa zadelala zračnik od dimnika, ki se nahaja na zunanji steni njegovega prizidka, ki stoji na meji parcele. Zgodbo sva seveda že pred tem slišala z druge strani. Zračnik Šimkova imenuje hara-kiri in trdi, da se iz njega valijo nevarne pare, ki škodijo njenemu bronhitisu. Očitno po treba opraviti podrobnejšo keminjsko analizo… Kaj ni zanimivo, da se ljudje v blokih pritožujejo nad pomanjkanjem zasebnosti in motečimi sosedi, ko pa je situacija z lastniki hiš še veliko hujša. Ljudje drug drugega bolje poznajo in imajo neprimerno več motivov in priložnosti, da si pošteno zagrenijo življenje.

Optimistična misel: Kot bi rekel moj oče: “Če ne veš, kaj bi počel, pojdi brisat prah.” Z novo pridobitvijo imam popestreno iziro, lahko kosim travo, grabim listje ali pa pulim plevel.