Imena in številke

V enem od čeških časopisov je bil v začetku maja objavljen članek o tem, kako njihovi šolarji slabo poznajo zgodovino iz časov druge svetovne vojne. Objavili so nekaj najzanimivejših odgovorov na vprašanja, ki so jih zastavili osnovnošolcem. Med njimi so se znašli tudi odgovori, da je bila druga svetovna vojna pred dvajsetimi leti, da so bila koncentracijska taborišča poletni delovni tabori za mladino, da je bil Hitler najboljši Stalinov prijatelj in predsednik Češkoslovaške in da je holokavst židovska četrt. Verjetno bi podobne odgovore zbrali skoraj kjerkoli na svetu, tako da zadeva niti ni smešna.

Kriv je jasno šolski sistem, ki zgodovino obravnava kronološko, tako da so teme iz sodobnejše zgodovine nekje na koncu učbenika in do njih skoraj nihče nikoli ne pride.
Vsi ti otroci gotovo vedo veliko več o kameni dobi in o najdiščih predjamskega človeka v njihovi soseki. Tudi Američani se po besedah nekega študenta, ki sem ga nekoč srečala v Texasu, veliko učijo o Indijancih in Pillgrimih, o hladni vojni pa izvejo še največ iz hoolywoodskih fimov. Poleg tega je novejša zgodovina kočljiva tema in verjetno večina učiteljev in staršev otrok do nje ni povsem nevtralna. Saj ste verjetno tudi vi že siti, da se pri nas še toliko let po vojni nekateri ukvarjajo s »ta črnimi in ta belimi«...

Drugo dejstvo je, da je za večino, še posebej za otroke, sto let približno enako mentalno oddaljenih kot 1000. Kljub vsem reformam šolstva pa je še vedno glavni šolski pristop k zgodovine povezava letnic z dogodki. Tako učenje se mi zdi podobno nesmiselno, kot če bi se na nakup v supermartetu moral učiti črtne kode. Letnice so zgolj številke, ki imajo smisel za razvrščanje stvari v predalčke. Da ne bom videti vzvišena, naj priznam, da tudi sama nimam dosti pojma o zgodovini. Več kot iz vsega šolskega trprinčenja, sem si o njej zapomnila iz leposlovja. In pa iz hollywoodskih filmov, kar je morda res še slabša referenca, kot je bil nekoč Politikin zabavnik. Le tako sem si za vsemi temi imeni in številkami vsaj približno predstavljala, kakšen je bil duh časa in kaj se je ljudem motalo po glavi.

Preveč številk naredi iz ljudi nesposobne debile, ki lahko iztržijo največ to, da postanejo Number 1 na kakšnem obskurnem TV kvizu. Tudi matematika, ki je prva začela uporabljati oziroma zlorabljati številke v kompleksnejše namene, ima raje splošne spremenjivke. In tudi v teoriji polja je c=h prečna =1 . Kar stah me je, kaj bo nastalo iz civilizacije, kjer je razpoložljivih 10 % možganske kapacitete zasedajo PIN kode.

Berem Fahrenheit 451 Raya Bradburyja. Ne pretvarjajte Fahenheitov v stopinje Celzija in raje prebertite knjigo, če je morda še niste, ko ste bili v puberteti.